četrtek, 13. september 2012

CERKEV SV. MARTINA

Žalostno


Naša podružnična cerkev sv. Martina, kulturni in zgodovinski spomenik, je bila spet tarča tatov in prekupčevalcev z barvnimi kovinami. Del strehe, ki je bil pokrit z bakreno pločevino so storilci "slekli", da smo jo s ceradami komaj uspeli zavarovati pred napovedanim močnim deževjem.
 
 
 
Ni samo to žalostno, žalostno je tudi to, da dopuščamo in toleriramo kriminal in kriminalce v svoji sredi, dokler sami nismo oškodovani. Raje spregledamo in se nočemo vtikati v očitne kršitve, samo, da se temu ne bomo zamerili, pa bi se nam kasneje lahko maščeval. Pri tem pa pozabljamo, da bomo na tak način nekoč kot oškodovanci na vrsti zagotovo tudi mi. Zatreti kriminal v kali je najboljši način, kasneje, ko se ta razraste je neobvladljiv.
 
Škodo, ki je nastala s krajo bakrene pločevine in poškodovanjem kritine bomo plačali vsi člani skupnosti, tako ali drugače.
 
Morda nas bo kdaj izučilo, morda bomo kdaj dojeli star latinski pregovor "Si vis pacem, para bellum". Še vedno drži in vse druge poti so nekonstruktivne in kontraproduktivne.
 
Naj vam sv. Martin kljub temu ne zagreni  vesele trgatve v Vališki gori.



torek, 04. september 2012

VEČER NA VASI

Večer na Valični vasi

»Jo bom še kdaj videl zeleneti, našo velikanko? Bom še kdaj sedel pod njo? Bom še kdaj obiral njeno cvetje in njen čaj sladil z medom drobnih, sivih delavk iz slamnatega panja?« Vrisk mu je zamrl v grlu. Iz ust se mu je le nemo pokadila topla sapa v mrzlo noč. Potem Bremen. Ladja je zatulila v temo. Fortunat se je še enkrat ozrl na stari kontinent. Nato pa je glavo in oči obrnil proti novi celini, kamor ga je vodila pot.
(Miran Sattler in Franc Stele - Stare slovenske lipe, 1973)

Dež je neusmiljeno pral nebo in tla na Valični vasi tistega večera v začetku septembra, ko naj bi uprizorili Večer na vasi. Ves dan smo ždeli za meteorološkimi prognostičnimi kartami in radarskimi slikami ter se ozirali v nebo, tako kot zadnjih nekaj mesecev, ko smo zaradi suše tako prosili za vsaj nekaj dežja.
 
Odločitev, ki smo jo sprejeli tistega dne, da uprizoritev Večera na vasi izpeljemo kljub dežju, nam je odlegla. Vedeli smo, da je za odpoved prepozno, zato smo storili vse, da bi tistih nekaj gledalcev, kolikor bi se jih okorajžilo in odšlo zdoma pod dežnikom v neprijazen večer, le našlo streho nad glavo. Gasilci PGD Zagradec, lučni mojstri Cankarjevega doma, domačini brez izjem in še mnogi so razumeli našo odločitev, jo podprli in storili vse in še več, kar je bilo v njihovi moči.
 
Kar verjeti nismo mogli svojim očem, ko je prišel čas za začetek predstave, obiskovalci, stari in mladi iz sosednjih vasi, pa so prihajali veseli in v velikem pričakovanju. Polno pisanih dežnikov in ožarjene dežne kapljice pod reflektorji so nudili svojevrsten in romantičen prizor.
 
Valična vas leta 1900 je vse od prve lipe, to je od začetka vasi, nudila obiskovalcem pogled na stara kmečka opravila, ki jih mladi skoraj ne poznajo, na kmečka orodja in pripomočke, ki so bila v ta namen skrbno restavrirana, na gostilno Pr' Gašperju, v začetku vasi, ki je v resnici bila pred stotimi leti. Vse do središča vasi, do častitljive starke, šesto let stare lipe, kjer je bilo osrednje dogajanje Večera na vasi.
 
Za predlogo prireditve so krajani vzeli zgodbo iz knjige Stare slovenske lipe ki opisuje vso tragiko odhoda domačinov v obljubljeno deželo Ameriko, ki naj bi nudila zaslužek, s katerim je mož, oče, mogel preživeti vso družino lačnih in golih ter nasploh siromašnih otrok. Prav nobene garancije ni imel, da se bo kdaj vrnil domov, veliko jih je umrlo na poti, veliko jih je ostalo v jamah rudnikov širom po Ameriki, veliko njih ni zaslužilo niti toliko, da bi se lahko kdaj vrnili domov.
Fortunat (Primož Plut) in Pepca (Tjaša Menard)
 
Pripoved o neki ljubezni med Fortunatom in Pepco, ki sta se poslavljala, so z izbranimi pesmimi spremljali pevci mešanega, moškega in otroškega pevskega zbora Zagradec.
 
Ljubezen in slovo pa je opisala v svoji poeziji tudi domačinka.

Po tem kulturnem programu pa smo našli veliko časa za druženje, za pogovor, za sklepanje novih poznanstev, vsi pa smo si bili edini, da bomo storili vse, da spoznamo vse kraje in ljudi v sosednjih vaseh naše krajevne skupnosti, da se povezujemo in pomagamo. Mladim moramo pokazati boljšo pot v medsebojne odnose, kakršno smo do nedavnega hodili sami.

Velika in iskrena hvala vsem, ki ste nas podprli, da smo lahko izpeljali Večer na Valični vasi in na snidenje prihodnje leto v eni izmed vasi v krajevni skupnosti.